Cehovska tradicija v občini Turnišče

Kovaški ceh

Kovaški ceh v trgu Turnišče je s svojim delovanjem začel 6. februarja 1719, tako da je bil ustanovljen med prvimi; le še tkalski ceh naj bi nastal dve leti prej (1717). Knjiga članov z vplačano pristopno takso kovaškega ceha 1719/1764 kaže, da je sama knjiga le nadaljevanje delovanja kovaške in posledično tudi ključavničarske, jermenarske ter ostalih obrti na področju trga Turnišče in okoliških krajev. Ceh je ob koncu 18. stoletja izgubil svojo ekskluzivnost ter iz specializiranega, torej izključno kovaškega ceha, prešel v mešani ceh. K temu nas navaja nabor obrtnih poklicev, ki se pojavljajo ob kovaški obrti. Skupaj s kovaško obrtjo jih je bilo 16: kovinarske (ključavničarji), lesarske (mizarji, tesarji, strugarji, kolarji, škafarji in sodarji), prehrambene (mlinarji), oblačilne (tkalci) in usnjarske obrti (sedlarji in jermenarji) ter steklarji in vrvarji. Med leti 1719 in 1847 pa se v cehu pojavita tudi dva zapisa poklica Semi Mester, ki je bil verjetno mojster vsega po malem, torej obrtnik, ki je obvladal več različnih stvari in ga lahko enačimo z Ezer Mestrom oz. »tisoč mojstrom«. Zraven omenjenih poklicev se leta 1818 enkrat pojavi mojstrski poklic Pipa csinálo (izdelovalec tobačnih pip) po imenu Mihael Markoi, ki je prihajal iz Gomilice.[1]

(na sliki iz desne proti levi: Štefan Toplak - ceh mešter in Ciril Režonja - član kovaškega ceha)

Čevljarski ceh

Turniški čevljarski ceh je bil ustanovljen leta 1760. Vanj so bili vključeni obrtniki iz Bogojine, Polane, Bistrice, Filovcev, Odrancev, Beltincev, Gančanov, Gomilice, Lipe, Renkovcev, Strehovcev, Rakičana, Murske Sobote, Rogaševcev in seveda Turnišča. Pravilnik oz. artikuluše so verjetno še isto leto prejeli od madžarske kraljice Marije Terezije (1740–1780). Napisani so bili v latinskem jeziku, v prekmurščino pa jih je verjetno prevedel Janez Hozjan, ki je v prekmurščino prevedel tudi artikuluše krojaškega ceha. Ta ceh je deloval do leta 1848, ko je bil istočasno ustanovljen nov ceh z novim vodstvom. Pravila so strogo izpolnjevali tam do leta 1880, ko je počasi opaziti propadanje ceha. Čevljarska tradicija se je nato nadaljevala z l. 1922 ustanovljeno Strokovno zadrugo čevljarskih mojstrov za okraj Dolnja Lendava s sedežem v Turnišču.[2] Leta 1959 ustanovljeni čevljarsko-industrijski obrat »Planika« v Turnišču je končal že tako mrtvo delovanje ceha. Iz nekdanje cehovske obrti se je kmalu nato razvila tukajšnja moderna obutvena industrija, ki pa je po letu 1995 bistveno upadla po obsegu; a kljub temu deluje še danes.[3]
 
(na sliki: Alojz Vukan - Ceh mešter čevljarskega ceha)

Krojaški ceh

Do sredine 18. stoletja so pravilnike cehovskih združenj posameznih obrtnih panog potrjevali mestni sveti ali posvetni oz. cerkveni veleposestniki v posameznih krajih na ozemlju svojega gospostva. Šele kraljica Marija Terezija je uvedla enotne vzorčne pravilnike za celotno ozemlje države. Njena vzorčna uredba je zaobjemala 18 temeljnih in nujnih členov, v katerih je bilo natančno določeno in predpisano delovanje ceha. V členih je poudarek zlasti na sodelovanju članov ceha pri bogoslužjih katoliške cerkve.[4]

Sredi 18. stoletja je grof Jurij Csáky (ni znano, ali gre za očeta ali sina) turniškemu cehu krojačev potrdil cehovska pravila (Articuli coehales sutorum oppidi Turnischa, per comitem Georgium Csaky). Pravila, ki jih je grof potrdil, vsebujejo dva dela. V prvem delu je 29 členov osnovnih pravil, v drugem pa 19 členov, ki so zapisani posebej za vajence.[5]

Privilegij krojaškemu cehu iz Turnišča, ki ga je potrdila kraljica Marija Terezija, prav tako vsebuje 18 členov. Njegov prepis datira v leto 1770. Ceh je – glede na obstoj potrditve cehovskih pravil grofa Jurija Csákyja – deloval že prej, tako da ta letnica zagotovo ni dejanska letnica nastanka ceha. Po kraljici potrjena pravila so tako zagotovo starejša in prirejena njeni verziji. Originalna listina, ki vsebuje predpise krojaškega ceha, obsega 21 strani. Iz 18. stoletja pa obstaja tudi prevod te listine v prekmurščino. V ohranjenem prekmurskem prevodu se nahaja le prvih 15 členov. Tako kot je predpise čevljarskega ceha leta 1767 najverjetneje prevedel Janez Hozjan, je tudi prevod predpisov krojaškega ceha verjetno delo istega prevajalca. Prevod v prekmurščino je bil za člane ceha še kako dobrodošel, saj večina ni razumela ne latinskega in ne madžarskega jezika.[6] Pravila oz. cehovski pravilnik ali po domače artikuluši so urejali obrtno dejavnost v cehu, izobraževanje (od vajenca, pomočnika do mojstra), zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo ter zapovedovala moralno življenje članov. Ceh pa ni bil le navadno združenje, ampak je imel zelo stroga pravila in merila, saj so se lahko vanj vključili le obrtniki, ki so z vstopom sprejeli tudi vse dolžnosti delovanja in obnašanja v cehu, sicer so sledile kazni in celo izključitev. Čeprav je cehovsko avtonomijo že leta 1732 močno okrnil patent o obrteh, je iz 18. stoletja v Prekmurju največ potrjenih oziroma sploh znanih cehovskih pravilnikov – tako s strani kraljice, ki je bila cehom zelo naklonjena, kot tudi s strani tukajšnjih gospostev. Dandanes nadaljevanje cehovske obrti v glavnem temelji na ohranjanju tradicije.[7]

(na sliki: Pal Jože - ceh mešter krojaškega ceha)

Saša Jerič

[1] Prav tam, str.72–73 in 98.
[2] Sukič, Čevljarski ceh, str. 26.
[3] Prav tam, str. 28.
[4] Sedar, Cehovska tradicija, str. 283.
[5] Hozjan Andrej, Arhivsko gradivo, str. 156.
[6] Sedar, Cehovska tradicija, str. 277.
[7] Prav tam, str. 285.